1 Včasih v meni bedijo Ahajci - črni svatje, tatovi teles, darove prinesejo v zguljeni malhi, s kremplji zariti v stene besed. Gole lolite zakrijejo prsi, s tančico posmeha v igri laži in vabijo snubce v hišo veselja na kupo užitka in mlade krvi.
Včasih v meni bedijo Ahajci - koščeni prsti zamrlih strasti. Fige pokažejo lunini krajci, ko proti jutru se glava bistri. 2 Skrij me pod odejo pesem, tja kjer že en starec spi, s trdoto le še v kolenih in z žulji zgarane noči. Še pod krilo skrij me pesem, med korake vitkih nog, da na dojko bom obešen čutil spet otroški jok. Še pod prag me moraš skriti, kot nikoli najden ključ, ki ni mogel odkleniti vrat, kjer ždi rdeča luč. 3 Napadle nas bodo mladenke s tatuji, v kraju, kjer gnezdi pohotni pogled, prebodeni popki in roka ki nudi varno zavetje hudiču v očeh. Pojile nas bodo povešene dojke in tiho sopenje namišljenih brez in črte ljubezni in sreče na dlani tujcev pred vrati zamujenih let. Ubile nas bodo žrebice v kasu v lahkotnem topotu zašiljenih pet, ko si med gube na svojem obrazu nalijemo vina, ki gnije v kleteh. 4 Pred njeno obličje, z jezikom v dvopičje, z belim pisalom na črni papir, med rumaste stihe gizdave spletične poženem slepega konja v dir. Votlo zvenijo škrbaste črke po kruljavi cesti tam za menoj, ko misel v mislih besedo obišče na golem strnišču obleganih polj. Ostroge iskrijo v vajetih časa, s peno na ustih osedlam spomin: nobene razlike med deklo in hlapcem ni, ko smo sužnji ljubezni in rim. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|