Od Amadeus
|
poveličujem odpadli material veter mi ga vedno spretno nosi pred vrata mojih orosenih oči vsa navlaka se prijema na zrklo da čutim vso to težo preteklosti nekoč uporabnih spominov (uporabljenih, že recikliranih)
tisti trenutek si mislim (brez misli) - še vedno imajo absolutno vrednost kljub odpadli uporabnosti ne trznem, ne zaprem vek kot bi storil vsak normalen človek ob vrtinčenju vsega tega prahu že davno preparelega in zasmrajenega časa teh nagnitih smeti verjetno tudi voh blefira in prireja vonj pomladi tisti trenutek ne poznam refleksa ki bi zapiral vrata pred vdorom te prestopinjene preteklosti koliko vračanj v nepomembna brezna koliko vgraviranih smeti na podplatih koliko razbolelih pogledov
itak - tujki zasolzijo oči in sproti čistijo vso to navlako nasipnih vreč pretrganin in delajo prostor za nove smeti za nove prekrške sedanjosti
ob kemičnem čiščenju s soljo rdečina pogleda rojeva najbolj bistro oko da belina zaslepi ob trku dveh vzporednih videnj to je tisto mikavno, verjetno zabuhlost trenutka zgodaj zjutraj jezno zakriči name zavem se, da sem spet kradla predčasnosti, brezčasnosti spet sem naredila neumnost najraje bi si rekla mona, bedak oči odpiram ravno takrat ko pride orkan nepomembnosti prirejenih scenarijev spominov nič ni res, nič ... vse je le popačenje olepšanih dejstev
moja napaka je v hendikepirani nezmožnosti refleksnega zaprtja vrat pred udorom teh neresnic v mojo glavo polno domišljije in potem pride do najosladnejših risano animiranih filmov po predlogi že pokopanih spominov
po resnici: sovražim odpadli material ... preziram ga. Le dovolj neumna sem, da na to venomer pozabim. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev)
|