Ko svila bi lahko spregovorila...

Govorila bi o ljubljenju,
ki mu bila je nema priča...

o tem, kako si sramežl...

Hej, lahko tvegam en sam neviden, nežen dotik?

Dezorientirana sprašuješ svojo podzavest o vzrokih mravljincev v jajčnikih...

Igrava se slepe miši,
iščeva in skrivava se v temi,
podnevi sanjava v strahu,
ker bojiva se noči....

Dobro jutro!
Si že vstal? Ali veš koliko je ura?
Toliko te ljubim.

Gledam kako si hladiš perje osamljenih kril,
s katerimi neutrudljivo letiš. Sam in žalosten.
In gledam lebdenje neizprosnih želja nje, Beri dalje...

Sprejmi klic
nedolžnega sprenevedanja.
Ponudi mi tišino
živalskega kričanja.

Rišem vzorce na zidove mojih vek.
Pozlačene, rdeče, kičaste. Nasičene. Barvne.
Naj se preslikajo na moje mrtve oči.
Da spremenijo mi...

Komu aplavz,
v blišču objokanih oči,
v morju solza narcistične dileme,
komu aplavz,
drhtečih rok brez moči, Beri dalje...

V škatlici iz pečene gline
išče nekdaj izgovorjene besede.
In najde tiste pozabljene.
Raztrešči škatlico ob tla.
V koških gline...

Nasmeh nebeški pravi mi,
da nekje me čakaš ti,
nasmeh,ki dušo mi bistri,
pa vendar čakaš name ti.