Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow Posamezne pesmi arrow Po avtorjih arrow Tihožitje črnoklasje

Tihožitje črnoklasje Natisni Priporoči prijatelju
Od Kvazimodo   

Veliko možnosti je za eno samo pesem. Izbral je najslabšo.
Tisto, ki je iz srca in je za včeraj.
Drevo ni imelo misli, in lahko si drzneš verjeti,
da bo potok usahnil že za prvim bregom,
brez rib, neznansko utrujen in gluh.
Koraki so šepetali kozolcem in Srpan ni požigal streh,
kot že tolikokrat v tej zapuščeni grapi.

Le lebdenje v senci. Na levo nikamor, na desno do tja.
In tam? Vrag vedi!

Ni bil bos, samo brez popotnih čevljev.
Kamenje bode za včeraj.
Je kot knjiga, ki jo prebira veter spominov in lista laži:
Za vsakim grmom štirje hrasti poguma in koprive, sol iz Butal,
da si opečeš veke do snidenja.

Pričaka te molk. Podrtija več noče kričati.
Okna, ki se pogrezajo vase, slamnata streha, ki kaže razgaljena rebra,
hvaležen motiv za slikarja samouka ...
Vodnjak je že zdavnaj usahnil.
»Nekoč bo znova vse prekipevalo od življenja!«
Preroško zaklinjanje ukletega duha,
ki blodi po gozdu, obsojen na večna vračanja pred hišni prag
in nazaj do razpotja senc,  da odsluži svoj greh.
Greh do zapuščene zemlje, greh do prelomljenih obljub,
predvsem pa greh, ker se je vrnil star in nemočen,
poln skomin, in občutkom krivde.

»Nekoč bo spet vse prekipevalo od življenja!«
Luknja v kovancu, prestreljenem s pozabo.
Dobro je le sonce.
Če odpreš dveri, boš prestrašil ptice, se bodo vzdramile  in zasikale kače v špranjah časa.
In če jih res moraš, jih odpri zelo počasi, da ne zacvilijo, odpiraj jih komaj slišno.
V izbi ne bo nikogar.
Zbita zemlja na tleh, po katerih  slišiš korake pozabljenih bo, najprej bodla ostro kot
trnje, ki zarašča posest, potem hrapavo kot dlan,
ki je pekla kruh in nazadnje nežno kot sen,
ki se prikrade z večerom ob polni luni.
Potem stopi do okna, strgaj pajčevino in ga odpri.
Tistega na jugu, nad katerim gnezdijo otroški spomini in se vračajo
kakor lastovke  v trenutkih, ko si drzneš biti mlad.
To bo tvoje okno v svet, upanje in ponovno rojstvo.
Ko se  napiješ spominov in nadihaš vonjav, ga zapri in zakleni v večnost.
To bo tvoje novo jutro.

2.

Zatiska ušesa, da bi slišala gluhe in hodi po prstih.
Obuja mrtve, jih vabi na sedmino,
potem molči, kot je ukazano grobu.
Sedi zmeraj ob njegovi desni.
Ne pridiga.
Kvečjemu sprašuje z metodami srednjeveške inkvizicije.
Načeloma ni žejna krvi, le smeh se ji gabi.
Jezik ima razklan po sredini. Sikajoče dobrika, ko je treba usekati.
Potem zdravi, da bi še dolgo bolelo.
Ni plaha in je ne zmrazi po telesu, ko leze v zavest,
kajti reka teče navzdol in sadovi pogube so slastni, četudi strupeni.
Ni vrč, ki ga je moč razbiti, je glina sama.
Bila je asket, preobjeden lakote,
bila dotik slepca in neobrisan prah tisočerih ogledal v labirintu kesanja.
Zdaj polzi skozi čas, razdrobljena v mozaiku  betonskih sanj.
Je obenem svetilnik in bič,
je pokora in kazen, zmaličena v molitev in  odpuščanje.
Svoj plen ne raztrga.Ga živega vkleše v skalo
in zaklene s sedmimi ključi in desetimi pečati.
Je brez prstov in lica.
Ne boža in  ne tarna zgrožena nad  lastnim hiranjem.
Človek si drzne pomisliti, da si reče vest.

3.

Ob sedmih je deževalo. Nič več. Zdaj padajo zvezde.
Prestrelile so nebo, razpodile sivino in zapekle dlan.
Z vsako njeno besedo me je vse manj
in pod rumenim dežnikom še zmeraj lije.
Solze? Slana voda?
Brisala jih je z robcem, na katerem so bili všiti  majhni srčki,
medtem pa ves čas glasno hlipala.
» Se spomniš, kako so laži  zavile grlici vrat
in kakšen konec je čakal Penelopine  snubce?
Sem brez puščic, toda tetivo je moč napeti tudi brez njih.
Nemara pa se napotim nazaj v naročje prefrigane Kirke!

Zapihal je veter, napel vsa  jadra njenih poltenih ustnic,
iz grla pa je zažvrgolela  pesem ptice selivke:
»Ležala sem na kamniti mizi,
gola, v zamaknjenosti duha, nadišavljena z oljem,
ko me naenkrat presune strahotna misel.
Kaj, če se ne vrneš in bom za vekomaj neomadeževana,
bela kot sneg, hladna kot kača?
Svoj cvet sem na čvrsti skali darovala
le zate in boginji ljubezni v čast!
Ti pa se ne raduješ!
Spremenil si se.
Se spomniš, kdo je grlici zavil vrat
in koga so klele matere Penelopinih snubcev . . .
Dvignil sem sidro in odplul v neznano.
Ob osmih je sijalo sonce. Nič več.

4.

Včasih slišiš glasove.
Predniki pošiljajo zračno pošto potomcev,
da bi jih brali prihajajoči rodovi.
Tako si podoben očetu in več ne krvaviš iz dlani.
A bil je čas, ko so kamenjali pesem
in čas moža iz Gerase.
Lazarju so morali dvakrat stesati krsto.
Prvo iz lesa in drugo iz mesa, ki  ne gnije.
Kakšna kruta kazen za svetniški sij okoli glave!
Živeti večno, pomeni umreti  vsakokrat,
ko se rodi nov dan,
vsakič, ko večer razgrne prt,  v katerega so ovili skrivnost,
zmeraj, ko srce napolni kupo,  iz katere si pil.
Vedno, ko razpolovimo kruh, da bi se spominjali.

Včasih slišiš glasove.

Zanamci mrščijo čela, da bi razumeli tvoje poslanstvo,
da bi se jim razodela resnica, da bi doumeli bistvo.
A bil je čas, ko je priliko o sejalcu prerasel plevel,
ko so mrtvi dvigovali žive in se je ribarilo v kalnem.
Čas, ko so je rojevalo  dvakrat.
Prvič, da bi razumeli in drugič, da bi to isto spet  pozabili.

Včasih slišiš glasove.

5.

Norci ne gledajo skozi prste.
Berejo iz dlani tudi, ko ni ničesar razbrati.
Trkajo tam kjer ni vrat in se jim odpira.
Trkajo večkrat.
Da se razgrne nebo in izriše zvezdne karte,
da zabuči morje in dvigne kopno iz svojih beder,
da se osmisli beseda in operuti življenje.
Ko se jim odpre vstopijo, tatovi sanj.
Če jih pogledaš v obraz okamniš,
Če se oziraš v nebo vidiš le njegov škrlatni plašč,
ki plapola na obzorju,
če pogledaš v tla oslepiš.

Moraš zreti vase.
Odpreti kletko in osvoboditi konje z ognjeno kočijo,
da razpolovijo dan in vnamejo srca.
Vode se bodo ločile od kopnega,
zadoneli bodo bobni in ples dežja
bo vzdramil bogove spanca,
obudil reke, naplavil prst,
da vsklije seme in obrodi žito.

6.


Sedel sem na prestol.
Ali  pa sva sedla dva?
Mogoče smo sedli celo trije!
Bratje ednine:

Strast,  v luči bolj živa.
Odrekanje, krepost temnih hodnikov.
Telo, nasičenost ogljika z vodikom.

Dali so mi žezlo, a me je zapeklo.
Dali meč, pa sem ga založil.
Dali krono, vsak bi jo zapil.

» Deli in vladaj! Vpije drhal.
Naj živi kralj! Vzklika gnada.
Vzemi in plačaj! Kričijo vlačuge,

ker sem jim brez rok mečkal obline,
brez ust kozavi obraz poljubljal
in brez meča polnil nožnice razvrata.
Vzemi in plačaj!«
Strast,  v ognju izgorljiva.
Odrekanje, bič pokore preko meč kreposti.
Telo, nasičenost ogljika z vodikom.

7.

In ko misliš, da je že  mimo znova pride.
Obišče mesta z otroškimi očmi,
razdeli darove, se slika z veljaki, svečani govor,
potem pa v lazaret.

Zvečer na ples.
Razkošne toalete, oblije, blišč, glamur . . .

In ker beseda da besedo
in potlej koti same dolge stavke
po eni struni brenka dobro znan napev.
Kako je dobro, če se reveža usmiliš,
mu daš pod zob in tudi kaj za spit
in tiste drobne nebogljene štručke
in še in še,
tej samohvali nikdar konca,
a med vrsticami je brati le pohlep.

8.

Klic, apel ali navaden krik?
Takšen, da te zmrazi?
Tak, ki ti kosti prešteje, pepel raztrosi,
izruje zob, zravna gore, izlije žolč, skrha hrustanec
in navrta luknjo v koleno?
Hujši!
Zamrli krik, pridevnik groze.
Pa kaj še, strah?
Če bi požrl stensko uro s kazalci vred
in s tem pahnil Kronosa v Kaos?
Bi veter šepal in rosa žvenketala?
Bi odmeval v tebi bolj, kot ti kričiš nasršen še od včeraj,
votli nič, prhkost trajanja, obliž samemu sebi?
Seveda, groza!
Če bi skopnel ves sneg, ves led, vsak krik,
kdo bi vrtel kazalce in bral slutnje,
kdo igral na lutnjo, bobnal po lobanjah,
trebil smeh?
Zlo?

9.

Tvoj dvojnik spi tik ob tebi.
Tvoj dvojnik spi tik nad tabo.
Tvoj trojnik bedi v tebi.
Oče sin i tisti gluh,
ki redko sliši,
če sploh kdaj prisluhne,
kako se štrokljajo ljudje in miši
in zakaj je Ostržek čisto ves lesen.
Potem sitnari.
Grdo dete, ker zmanjkuje sveč in vešč,
in da grmada dolgo ni gorela in
da vse manj je posušenih rok,
da šiba božja je premalo pela.
Zvečer zavije v prvi Porno Shop.

10.

Od samote ubit in od lune ožgan  včasih iz besed luščiš črke
in jim skušaš dati novi pomen.
Samoglasniki levo, soglasniki desno, lepo v vrsti,
kot tisti v taborišču, na poti v kopalnico s čudovitimi tuši.
Eni so zato, da mislijo namesto drugih, drugi to čutijo,
tretji molčijo ujeti v lasten odmev.

Tako, kot črnilo luščiš ljudi iz spomina,
pozabljaš imena krajev, rek in mest in trgaš popkovino.
Ne veš, kod blodi  mati poletja, s kom se zapija oče jeseni,
kje so bratje in sestre nedelj, kam so šle tete dekade…
 
Včasih iz ur luščiš sekunde, ki se vlečejo, neskončno vlečejo,
kakor gromozansko črevesje skozi dolgčas minevanja.
Eni so samo zato, da bi bili.


11.


Nekaj trpkega?
Kaj vem, mogoče ti, ki hipoma razbliniš dvom o tem,
kaj, kje zakaj, kako,
in me pogrneš, kakor mizo za večerjo v dvoje,
mi sezuješ škornje, noge umiješ, ter daš spat, kot drobno dete,
sama  pa greš brusit nože za dolge dneve,
ko bo treba rezati  kruh in čakati na sonce.

Mogoče on, ki v sen odpira vrata,
da bi slišali   uroke  novega preroka
in se globoko klanja vselej, ko gre mimo ona,
puhloglava, vzvišena vestalka.

Mogoče jaz na pol poti v brezpotje, z glinenim vrčem
prah zajemat iz usahlega vodnjaga,
ker me žejajo oči.

Nekaj trpkega?
Gotovo steklenica rujnega pred spancem.

12.

Sanjaš v pesku polnem skarabejev,
z zadahom mumije v zlatem sarkofagu
in z amuletom namesto izrezanega srca.
Nebesa so jeklena plošča nad nami,
lestev skrita včarovnije besed
in če vržeš palico, se ne bo spremenila v kačo,
da bi se plazila po tleh.
Pognalo jo bo čez obzorje, sfingi naravnost v usta časa,
da bo kovinsko zazvenelo.

Vse dokler se srce ne izprazni,
bodo kašče polne srebrnega žita,
bo pesem sejalcev donela ob Nilu
in boš soncu vračal izposojeno senco.

Vse dokler se srce ne izprazni,
si boš perutil spomin, da bi se vračal tja,
kjer počivajo vsi, ki so ali bodo hodili po vodi;
bo roka pobožala roko, se bo rojevala tema
in bodo goreli ognji v templju življenja,
obsijani s svetlobo večnega jutra.

Vse dokler se srce ne izprazni
in ga ne napolniš s sovraštvom kupljene baterije.

13.

Je veliko besed in ena sama pesem.
Tista, ki je iz srca in je za zmeraj.

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo