Gaz v noči dela sence njenemu obrazu...
znova ves molčeč sledi smerem,
ki vidi jih že zdavnaj vrisane v mrazu
in misli svojo pot...
kot bel metulj vijuga se po tratah
sredi rož,
pa se zabije v mrežo.

Res ne vem...zakaj bolijo bucike,
ki so ji vzele krila,
res ne vem...ne more več leteti,
pa venomer ima razprta krila,
res ne vem...zakaj strmi v prazen strop,
če bog ji je namenil krila.
A posoda s steklom jo je spremenila,
da kakor bel metulj
še vedno misli svojo pot...
v mraz nariše zdavnaj videne smeri,
ki jim sledila je molčeč
in znova njenemu obrazu
sence delajo v noči gaz.Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---