Od stor
|
Gaz v noči dela sence njenemu obrazu... znova ves molčeč sledi smerem, ki vidi jih že zdavnaj vrisane v mrazu in misli svojo pot... kot bel metulj vijuga se po tratah sredi rož, pa se zabije v mrežo.
Res ne vem...zakaj bolijo bucike, ki so ji vzele krila, res ne vem...ne more več leteti, pa venomer ima razprta krila, res ne vem...zakaj strmi v prazen strop, če bog ji je namenil krila. A posoda s steklom jo je spremenila, da kakor bel metulj še vedno misli svojo pot... v mraz nariše zdavnaj videne smeri, ki jim sledila je molčeč in znova njenemu obrazu sence delajo v noči gaz.Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |