ko hodiva vštric
iz naju pada seme

zasejala sva vrt
roj čebel ga obiskuje

na kratko na dolgo
nikoli ne vem
kdaj čas zanje
obstane

čeprav je glasba prijetno
nestalna meni sorodna
jo ugašam da se zberem

da morda spregledam
prašne rože kmalu brez vode

a se vračajo
jih pričakam odprta

ne pikajo ker se ljubimo
v neki točki istimo z Bogom

v panju se nalaga
medena skorja

jo ližem hlastno
kot zadnji obrok

upam da se pocedi
na ustnice nazaj

in ga poljubiš
za zadnji obrok


(iz cikla Vabilo)

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---