Od Biba
|
ko hodiva vštric iz naju pada seme
zasejala sva vrt roj čebel ga obiskuje
na kratko na dolgo nikoli ne vem kdaj čas zanje obstane
čeprav je glasba prijetno nestalna meni sorodna jo ugašam da se zberem
da morda spregledam prašne rože kmalu brez vode
a se vračajo jih pričakam odprta
ne pikajo ker se ljubimo v neki točki istimo z Bogom
v panju se nalaga medena skorja
jo ližem hlastno kot zadnji obrok
upam da se pocedi na ustnice nazaj
in ga poljubiš za zadnji obrok
(iz cikla Vabilo) Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|