nekaj me rahlo poboža po jeziku
dotakne se strun mojega neba
da začnem nezavedno tkati
te uvele klobčiče črk vsakdana v
nedotrajane in neizrečene besede

trudim se odvrteti čisto vse veje
iz katerih vije tujčev navdih
tiho stopica za menoj
me prosi pisala mojih prstov
med grmi prestreženih dlani

on nabira plodove ki zorijo
jaz kuham marmelado in kompot
še vroč bo pogrel stkano
pripoved in pobožal novi svet
za določen čas minljivosti

bo nenadomestljiv junak

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)

---