Po cesti, ki se vije kakor jara kača,
gledaš v pričakovanju v temo.
Kot vitez včasih, čisto počasi,
se pred tabo prikrade mestece tiho.

V tančico zavit skrivnostno,
v trenutku se obrneš za štiristo let in še več nazaj.
Ko gledaš v živi kamen vklesano mesto
se sprašuješ kako in le zakaj.

Med hojo po kamnitih ul´cah,
takratnega življenja kar vidiš čar.
Začaran iščoč stvari pozabe,
ki za sedanjost jim ni mar.

Ja, zob časa bije neumorno,
pod njim še kamen oslabi
Čuk pa z orkestrom nočnih ptičev,
Se od tebe, z nikoli izpeto pesmijo, poslovi.
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---