Napisal/a Daimon, v sobota, 13. nov. 04 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Prerokovano mi je bilo, da norosti ne uidem med decembrom, februarjem. Čakam, da sinici kri zapoje skozi režo jutra, skozi jutra megle,svinca.
In vem, siničke bljuvajo v gnezdih, pred lepoto jih je sram. Nimam posebnega odnosa s soncem. Ko se utaplja mu pomagam. I z predala melanholij jemljem vrečke votlosti noči, nabiram ugasle zvezde in si prepevam tišino. Na poti domov se mi vedno stresejo. Prekolnem vesolje in vesolje mene. Jaz sem ljubezen.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|