|
KLJUČI SVETEGA PETRA Ne spustijo me naprej.
Kdo ve, če bodo me nazaj,
kadar se nebo razpre
in povabijo me v raj.
- Zate sem izgubil ključ!
Kaj, če padel je v pekel? -
s težo piskajočih pljuč
mi bo sveti Peter del. Ah, kaj bi tam? Sem večkrat bil!
Prav dobro ga poznam:
- Med živimi hudič si bil!
Jaz ključa ti ne dam - Tako je rekel črn gospod,
ko skupaj sva kramljala.
Daj, poišči Peter ključ!
Naj kupim ti očala? - Jaz ključa nimam! Ni prišel!
V stilu birokrata
zaprl je vrata in odšel :
Naj tvoja duša čaka! - In sredi vic, kot dober vic,
ta duša, klati, blodi.
- Ej, čuden si ti Peter stric!
Res čuden. Sram te bodi. NA VERANDI Sem ter tja ob polni luni,
ko kot nalašč nočem spati
in mi po želodcu kruli,
v temi škripljejo copati,
grem sedet ven na verando.
Dobro založen z jedačo
v levi roki stiskam žemljo
v desni mastno svinjsko kračo. In kot oče moj pred leti,
odet v toplo hišno haljo
vem vso noč sede bedeti,
zreti v nebeško daljo.
Ah,ti dobri stari časi,
ko na mesec so hodili!-
kot v črnobeli skrinji
mi spomin v preteklost sili. Vidim fantka na proslavi,
čepico ima na glavi.
V vetru rutica opleta,
za njim koraka strumno četa.
-To so mladi partizani!
To je Titova mladina!-
sredi množice vzneseno
ata poučuje sina. Potem pripelje limuzina.
Vidim roko, ki odzdravlja.
No, le belo rokavico
in je kmalu konec slavja.
- E, moj oče, prvoborec!
Nisi bil edini norec!
Naj ti večno zvezda sveti,
križa nisi maral vzeti. Dobra je ta svinjska krača!
Prav soljena in vojena.
Kost odvržem kar ta travo,
naj se z njo ubada tema. INFERNO Tri šestice plešejo,
kocka se ustavi,
čez obzorje
črni rep švigne,
da pozdravi,
njega, ki je dolgo spal,
skrit v vlažni kleti,
skoraj slep in mrzlih nog,
da nam spet posveti. Kakšna bo pa tokrat luč,
ki v mraku sveti?
Bo svetlejša od besed,
ki jih drzne vpeti,
v monologu s seboj
dolga zgodovina,
ki zvenela je iz ust
križanega sina? Kakšen pa potem bo svet,
ko ne bo Danice,
da pokaže tistim pot,
nazaj do resnice,
ki z balkonov velemest
dvigajo desnico,
združeni v večni dvom
seči v levico? Kakšen bo pa takrat kruh,
bo črn ali prepečen,
tujec večno lačnih ust,
suh ali zarečen,
ko vseh bratov, velik brat
bo gostil zverino
in ovil v večni hlad
s svojo nas sedmino? Tri šestice plešejo
obrnjene na glavo,
čez obzorje črni rep
švigne nam v pozabo. BARON Po principu hladno vroče,
nemogoče je mogoče
s trdo roko star baron,
obeša vest na velik zvon.
Vsem, ki vas gostija mami
ob pijači in jedači,
oznanjam hčerino ženitev,
glasbo, smeh in utopitev coprnice zlobne Reze
grde spake iz Hereze.
Navsezgodaj usmrtitev,
zvečer poroka in molitev.
Vabljeni možje in dame,
gospodične njih spletične,
hlapci,dekle, bedna raja,
prav vse duše tega kraja. Vam pa ki ste v temnici
sto udarcev le biriči
preko pleč,ker sem prijazen
naložijo za milo kazen.
Sto udarcev v čast neveste,
brezmadežne, ponižne, zveste
in še sto vsem za svarilo.
Vsega ne zakrije krilo! UKRADENI COHEN Usoda kruta nepoštena,
ti Bog ne sega do kolena,
vipera je mati tvoja!
Besno vpijem sred bistroja.
Vzrok,tatinska dlan kretena,
ki je sunil mi Cohena. Adijo pesmi,vonj vinila,
gromki glas gospoda žida
odzvanja zdaj v ušesih spake,
ki je štela mi korake,
ko odšla malenkost moja
je že tretjič po Godota. Zaman koketa, lutka s pulta
miga z boki prsi kaže.
- Kaže prsi slabo maže. -
Lepše videl že na plaži
sem, ki čare jim ravzvnela
je sama misel na Cohena. Na orla nos, roke kosmate,
ki brenkajo na strune zlate
v letu cvetja, in ljubezni
- eni srečni drugi trezni -
znova srd telo prežema,
ko pomislim na degena. A že pozna ura bije,
treba iti bo z birtije,
glas zarotnice pretkane
sredi čela me zadane,
češ pijan si, slabo šteješ
stokrat šteješ ne prešteješ. V bistroju zlata pizza
tisto noč gospa tatica
divje, strastno, vsa v zanosu,
kljun zavija mojstru kosu. Tako konča naj se poema,
o njej, ki vredna ni Cohena! PRAVLJICA Sonce šlo je za goro
in gora za soncem,
ko sedeli smo pod njo
s čisto praznim loncem. Pa smo vlekli slamico
jaz in trije besi,
koga za večerjico
treba bo pojesti. Prvi bil je Kazimir,
kujon s pasjo glavo
in hudičev zvesti sin
je izbral ta pravo. Drug je vlekel Kajtimir,
možak s kačjo brado.
Spet ta dolgo slamico
vrag mu da v nagrado. Zdaj še tretji, Motimir,
slamico izvleče.
Zareži se kup kosti
ves nadut od sreče. Le poslednja slamica
meni je ostala.
Še dobro, da se pravljica
je ta hip končala. FENIKS Slišim glas tvoj dragi oče
kmalu ladja bo nared.
Sedem dni nebo že joče,
kdaj poplavljen bode svet? Kmalu, kmalu, dobri Noe.
Mar postoril si vse to,
zbral živali, ljube svoje
kot je zaukazano? Sem, mogočni. Sem edini.
Bodi hvaljen ljubi Bog!
Le ta Feniks, kljun puščavski,
noče splezati na krov. Vem.Pozabi na to perje,
ki z bakljo se mladi.
Nekdaj hodil sem mu v zelje,
to ne tiče se ljudi! Kot velevaš, vsemogočni,
toda nekaj me skrbi:
le kako je iz pepela
vzniknil on, da nisi ti? To povsem je druga zgodba.
Pazi Noe, ne sprašuj!
Strašansko sodbo boš priklical!
Ti le molči, moli, pluj! ALLAN POE Včasih noč je dobra vila,
ki zaziblje nas v sen.
Mnogokrat temačna sila
z grozo kaže se očem. Tisto noč sem poležaval,
gledal v strop, kadil, bedel ...
V kotu pajek je prepredal
muho, ki jo je ujel. Ravno ko na veke vranec
se prikradal je kot tat,
da odjezdiva v spanec,
krepka pest se loti vrat. Divje v besni jezi sveti
glasno vprašam: kdo je to?-
in že dveri čem odpreti,
ko zaslišim: Allan Poe! Striček, a te luna nosi?
Mar hudiča trosiš zlo?
Davno že na bridki kosi
svetu dal slovo je Poe. A doma res nimaš zvonca?
Pa kako lepo cinglja!-
na ves glas prekolnem norca,
ki po durih ropota. Torej fant, na dan z besedo!
Me zanima kdo je to,
ki povzroča v mislih zmedo.
Spet odgovor: Jaz sem, Poe! Čakaj malo bratec zviti.
Bodi človek, bodi duh,
če že osel moram biti,
kaj razbijaš, nisem gluh! Vrata mu odprem škripaje,
da zacvilijo v noč.
Zunaj le tema se maje
nežno v vetru zibajoč. Pa je šel ta tič šaljivi!
Gledam nemo v gosti mrak.
Ta hudiček nagajivi
izpuhtel je nekam v zrak. Včasih noč je dobra vila,
včasih noč je marsikdo.
Res,lako bi se zapila,
kakšna škoda, dragi Poe. Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)
|
