1 Z recepturo dneva ponošeni čevlji, luknja v glavi postaja vse večja. Pikometer znoja za vsakim ovinkom, levi ali desni izbiraj po želji.
Povleči vrvico v neskončnost. Sanjati v dimu, ki se vali iz izpušne cevi stare kripe, z grebljico čohati večerno zarjo in iti domov. Vedno ponavljajoča se sekvenca, iz kadra v kader, nikoli do kraja zakrpanih jamic in jam, kot če bi pleskal most v San Francisku.
2 Eruptivno zamaknjen v osmico povlečen, pod kotomerom nabit, žejen kot dozator, v izpraznjeni deponiji želja, se v bobnu vrteč mimogrede vprašam kakšna so moja zrna. Transportni trak se je ovil z molkom. Škripanje koles, tehtnica ki se ziblje, sita ki me delijo vrženega v predsilos kot odvečni odpad. Tehtalni listek je ostal neispisan. F2-BRIŠI 3 Čas povalja kar štrli in premaže z emulzijo, cesto dolgo tisoč milj zveriženih v pločevino. Ko bom pometal za teboj in te dajal v krsto, se bom zdel kot kakšen znak slepim za obvezno čtivo, ti pa plesal boš takrat z deklico Matildo. 4 So jo zatolkli, mislim, pamet. Vsak dan z istimi lažmi, na istem mestu ob nepravi uri. Tako je, če si režeš kruh z levico in razmišljaš o vplivu gama žarkov na cvetlični vrt, kjer vsak čmrlj se sebi zdi zelo pomemben, nezgrešljivi člen verige, kot transportni trak na poti v boben. Potem zasučeš dneve. Zmeraj isto: vroče, črno, fuj, asfalt! In vzorec skale, kot da od nje odvisen bo potek celotne zgodovine, in še listek, vrisana krivulja, pripis, bp. in spodaj: laborant.
5
Ritoznojni, krivonogi, na čelo počesani žuljavih rok asfalterji, po smoli dišeči zlepljeni, z nebom in s trto valjalo cesto. Lopate so križi pokore, obseg lobanje mezda, smrdljive dlesni pokojnina, majhna, za liter razrečenega zamaška. Na sončni strani barake latrina življenja, zvaljane sanje in otroci podobni očetom. Kje sta srp in gladivo, njegova slika na zidu, šola v Kumrovcu in tovariši, ki so postali gospodje? Kaj praviš na to Majakovski? Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev)
|