|
1 Z recepturo dneva ponošeni čevlji,
luknja v glavi postaja vse večja.
Pikometer znoja za vsakim ovinkom,
levi ali desni izbiraj po želji.
Povleči vrvico v neskončnost.
Sanjati v dimu, ki se vali
iz izpušne cevi stare kripe,
z grebljico čohati večerno zarjo
in iti domov. Vedno ponavljajoča se sekvenca,
iz kadra v kader,
nikoli do kraja zakrpanih jamic in jam,
kot če bi pleskal most v San Francisku.
2 Eruptivno zamaknjen
v osmico povlečen,
pod kotomerom nabit,
žejen kot dozator,
v izpraznjeni deponiji želja,
se v bobnu vrteč
mimogrede vprašam
kakšna so moja zrna. Transportni trak
se je ovil z molkom.
Škripanje koles,
tehtnica ki se ziblje,
sita ki me delijo
vrženega v predsilos
kot odvečni odpad. Tehtalni listek je
ostal neispisan.
F2-BRIŠI 3 Čas povalja kar štrli
in premaže z emulzijo,
cesto dolgo tisoč milj
zveriženih v pločevino. Ko bom pometal za teboj
in te dajal v krsto,
se bom zdel kot kakšen znak
slepim za obvezno čtivo,
ti pa plesal boš takrat
z deklico Matildo. 4
So jo zatolkli, mislim, pamet.
Vsak dan z istimi lažmi,
na istem mestu ob nepravi uri.
Tako je, če si režeš kruh z levico
in razmišljaš o vplivu
gama žarkov na cvetlični vrt,
kjer vsak čmrlj se sebi zdi
zelo pomemben,
nezgrešljivi člen
verige,
kot transportni trak
na poti v boben.
Potem zasučeš dneve.
Zmeraj isto:
vroče, črno,
fuj, asfalt!
In vzorec skale,
kot da od nje odvisen
bo potek celotne zgodovine,
in še listek,
vrisana krivulja,
pripis,
bp.
in spodaj:
laborant.
5
Ritoznojni, krivonogi,
na čelo počesani
žuljavih rok
asfalterji,
po smoli dišeči
zlepljeni,
z nebom
in s trto
valjalo cesto.
Lopate so križi pokore,
obseg lobanje mezda,
smrdljive dlesni
pokojnina,
majhna,
za liter
razrečenega
zamaška.
Na sončni strani barake
latrina življenja,
zvaljane sanje in otroci
podobni očetom.
Kje sta srp in gladivo,
njegova slika na zidu,
šola v Kumrovcu
in tovariši, ki so postali
gospodje?
Kaj praviš na to
Majakovski? Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)
|
