Napisal/a mathea, v nedelja, 14. nov. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Iz prostora trgam sadeže Sladke, sveže, sočne Otipavam jih v tiho prebujajoči Svetlikajoči se jutranji zarji Ko se na njih še lesketajo Kristalno čiste solzice rose Dišeči spomin.
Nabiram jih v košarico Z belim čipkastim prtom Delo hrapavih rok. Pozorno in previdno stopa korak Da bi v polspanju jih ne prebudila. Nežen pogled otrok. Kot milne mehurčke Jih postavljam v red Na pološčeno okenjsko polico Da jih opoldansko sonce Še malce poboža , ogreje. Gledam jih.
Iz rahlo odmaknjenega lesenega stola V katerem se gostijo Hrupni črvički Noge pa kot nekoč bingljajo In se s trakovi bledo rumene blazine igrajo Čakam. Počutim se staro. Zrem v prečudoviti zaklad Črno bele fotografije Neme domišljije. Rahlo se zaprejo oči Nežno se spustijo peruti sanj V svetlobi mavrične melodije Ples milnih mehurčkov Zasije Šumenje vzhajajočih pen Puhaste blazine Vanje se moje breztežno telo prelije. Zaplujemo skupaj Čas življenja simfonije Prostor hrepeneče utopije Vse dokler se sadež iz tresočih rok ne izvije. Zasanjano odprem oči Na okenski polici luna spi vse v temi še gori. Le sadežev več ni. Več ni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|