Prešlo je
v nočeh šumeče
svetlobe.
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju.
Med veje, v roso
dozorele samote.

Brez rezkega
sija bolečine,
brez imena,
prešlo čez
čakajoči svet
proti mrzlim zvezdam
svoji tišini nasproti.

Prešlo je skoz oči,
ki hite mimo drugih,
na trudne kretnje
v ostri belini.

V prvo gubo
na dečkovem licu
prešlo, kot brazde,
ki so jih dedje orali,
ko slišiš svojo molčečnost
v izgubljenem šumu.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---