|
Od Ita
|
|
Odpira se globoko
Neusahljivo hrepenenje,
Delim ga vsem,
Ki ga želijo, z vso zmedo
In vpletanjem
Zaledenelih misli.
Ni bobnov in ne strun,
Da zapolnili bi praznino,
Votlo, surovo in
In prvinsko brazgotino.
Svobodno oblikujem
Svojo dramo, rojeno iz
V ujetništvu ulovjenih
In na novo obujenih misli.
Da jih obarvane na platnu,
Prenesem v divji labirint življenja,
Ki mu kraljujem kot volkulja,
Ki biva, v medlem, soju lune.
In se, četudi v minljivem svetu
Vedno znova z veseljem vračam
V kupolo Resnice. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)
|
