Od Ita
|
Odpira se globoko Neusahljivo hrepenenje, Delim ga vsem, Ki ga želijo, z vso zmedo In vpletanjem Zaledenelih misli. Ni bobnov in ne strun,
Da zapolnili bi praznino, Votlo, surovo in In prvinsko brazgotino. Svobodno oblikujem Svojo dramo, rojeno iz V ujetništvu ulovjenih In na novo obujenih misli. Da jih obarvane na platnu, Prenesem v divji labirint življenja, Ki mu kraljujem kot volkulja, Ki biva, v medlem, soju lune. In se, četudi v minljivem svetu Vedno znova z veseljem vračam V kupolo Resnice. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev)
|