V beli praznini čakam nate,
samotnega vodomca, ob
zastali reki spominov,
v objemu sanj
vznemirljive pomladne sape,
ki jo dihajo gozdne vile, tiste
ki plešejo le eno poletje,

in potem pozabljene
tavajo po samotnih ulicah
in iščejo poznan obraz,
da bi se spomnil kako
so bile vse pesmi namenjene
le njemu in samoti
juter brez sonca in čipk.Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---