Časovni fragment na x osi,
integrirana vrednost sveta se približuje nič.
Poliedrična konstrukcija zla nosi v vsakem oglišču definirano vrednost melanholije.
V zamaskirani mački se skriva kitajski tiger, ki meče svojo senco na evkalipt-Egipt.

Z evropskega dna se dviga kaotičen prah,
forma viva nove dobe, intelekt humanega, ens nove dobe.
Abnormal anomaličnega se krivi pod besedo intelektualca.
Čemu beseda-mar zadostuje?

Z mrakom pride vonj po sreči, po trpkem, a sladkem.
Z nočjo se iz kompleksnega števila izvije krik po smislu.
I i i. Inverzija, vse je obratno, nič je prav.
Abrazija intelektualnih klifov, suknja povprečnega je krojačevo delo.

S kataleptično držo se briljantni homo povzdiguje nad vas-krvniki propada.
Z manipulativnimi sankcijami vas pne k tlom.
Z obličjem strahovlade prepiha vaš resnični jaz-mraz.
Z mehanskim erosom zasužnjuje te poet.

A naj te zasužnji, naj te razjeda misel na njo, ki jo ljubiš.
Misel na encim lastnega napredka, na brezkompromisno stremljenje po resnici.
Pojej to misel in z njo nasuj ravnico globalnega samouresničenja.
Izberi svoj korak, pojej pilulo sreče, adiraj ščepec unikatnega in se izstreli v vertikalo vsebiti.

V lastni orbiti krožeč, lahno dotikajoč se vsakdanjega,
iščeš kratek stik na optičnem kablu svojega zavedanja.
Globalno podkovan brziš po sledeh kozmološke resnice in puščaš globoke stopinje,
zevajočo praznino, miniaturno čašo lastne percepcije.

Majhen, majčken, miniaturen; velik, večji, ogromen.
Veš vse, a vendar nič. Si blizu, si tudi daleč. Si tu in tam.
Zavedaš se omejenosti svoje ekspresije, z impresijo intelekta bahavo kličeš po vedenju .
Si in nisi, misliš in ne misliš, upaš in ne upaš, daješ in ne daješ, On se ti bo vedno posmehoval.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---