Od Amadeus
|
že čutim tisto nekdanje razbijanje položenih zidakov rodovitne kože povsem prepričljivo sem polagala semena na to nepričakovano zemljo dvojnega diha verna napovedi o bohotnem rastju stala bo stavba stalo bo drevo in raslo bo
utopija vsakdana izrednega čustva nenadna paraliza uma izguba spomina trenutek onesposobi kulminacijo nečesa velikega rodno in plodno pomembnega zanika vso resnico pravljičnosti in pozabi na vse izrečeno podarjeno ukradeno sprejeto utajeno in potisne tisto očarljivo lepo na rob da se sprevrže v najhujše zlo trenutka brez dokazov le z željo in vero v logično nasledstvo a nemogoče neverjetno potone s sušo v razpoko položene zemlje ne more rasti niti umreti le trpi in čaka le kaj? Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|