BREZE

Izsanjal sem vetrove
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
sveti skozi noč.

Prosojno polje smrti,
strnišče črnih brez
in tisti, ki posije,
ko potrkuje v les:

tja čez, tja čez,
prek roba daleč,
še sam ne ve do kje,
dremaje izpod sence
pozabljeno ime.

* * *

Izdihal sem svetove,
izlajnal vsak dotik,
v odsevu temne zore
preklel vsak svetli stih.

Kričavo modra cesta,
ki pelje v telo,
kot vitezu nevesta
v porcelanasto nebo:

Si tu, si tu,
do srti blizu?
Zdaj vem, da nisem tam!
Le bele breze v nizu -
ime je skrito v dlan.

* * *

Pozabil sem obljube
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
navaden je obroč.

TJA

Črne ptice, črno perje,
zima belo moko melje.
Sivo jutro kljuva sanje,
glasno sliši se vreščanje.

V srcu krilijo peruti,
slutno slutnja slutnjo sluti.
Druga drugo spreletava,
sneg počasi naletava.

Črne ptice, črno perje!
Kam vse vodi, kam vse pelje?
Tja v brezčasno, večno polje,
kod tišina brazde orje!

Tja med zvezde, v vesolje!
Tja, kjer bo gotovo bolje!
Tja v pozabo mimo lune,
pticam štet rumene kljune!

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---