V misli drugega
me zakoliči.
To cvetje,
ki več ne diši,
kot dvojnost,
blaznost,
prestrašenost.

Vonj jeseni
seka v kosteh.
Veter žare prevrača.

Skomignem z rameni.
Vdano, poslušno
in drobim pesek
v ustih.
Mojo žejno puščavo,
mojo lačno dušo,
ki prepereva na soncu
nekje med
piramidami dneva.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---