Metamorfoza izpraznjenih aforizmov,
betežna sekvenca valovnih dolžin besede.
Nihanje-večna razpetost intelekta.
Fantom se izvije pohlepnim,
veter brije bolj kot prej.
Človek, genski zapis matematične natančnosti,
logike ni, je pa sonce.

S hladom nje cvetja mi piše,
ne slišim, a sem, ker vem, da nisem.
Kaj veš? Sem. Si. Sem.
Problem ni v jedru,
horizontala biti se skriva drugje.
Z zvonovi prihaja pomlad,
biserna in čista, opojna in dehteča, kot ona,
tolmun poetovih misli,
tangens tebe in mene da percepcijo lastne verjetnosti.
In gledam, in pišem, zarišem si stezo,
drobcena, ozka je in gladka,
njena strmina je parameter osebkovega samouresničenja.
Nepopisna je-kreacija sončnih žarkov,
v modi je ruski suknjič,
na barki melanholija njenega odseva,
kliče,
briše substanco dislektičnega.

Vuhu! Vuhu! Vuhu!

Komentiraj pesem na forumu.
(9 komentarjev) 
  

---