S smrjo minejo vse želje,
tiste želje in veselje,
ki krasijo nam življenje.

S smrtjo pride tista sreča,
sreča, ki se v peklu veča.

S smrtjo pridejo duhovi in bavbavi,
vsi mislijo: saj niso pravi -
- a ko komu kaj storijo,
čemu vsi potiho spijo?

Zakaj so tihi, nečuječi,
blazno glasno mrtvo speči,
v sanjah sebi govoreči:
"Gospod,
ne maram tiste čudne gospe,
ki življenje nam krajšala je."
Jutri bo boljše, zares!

Smrt pleše mrtvaški ples.
In pojejo, rajajo - tisoč in dvesto,
čakajo, čakajo črno nevesto,
ki pride takoj,
ko pride še gnoj
in jih pobije,
ko z njimi gnije.

A oni rajajo in se veselijo,
o smrti radi govorijo,
a ne vedo,
da čakajo jo.
Vsak dan bolj potiho spijo.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---