S smrjo minejo vse želje, tiste želje in veselje, ki krasijo nam življenje. S smrtjo pride tista sreča, sreča, ki se v peklu veča.
S smrtjo pridejo duhovi in bavbavi, vsi mislijo: saj niso pravi - - a ko komu kaj storijo, čemu vsi potiho spijo? Zakaj so tihi, nečuječi, blazno glasno mrtvo speči, v sanjah sebi govoreči: "Gospod, ne maram tiste čudne gospe, ki življenje nam krajšala je." Jutri bo boljše, zares! Smrt pleše mrtvaški ples. In pojejo, rajajo - tisoč in dvesto, čakajo, čakajo črno nevesto, ki pride takoj, ko pride še gnoj in jih pobije, ko z njimi gnije.
A oni rajajo in se veselijo, o smrti radi govorijo, a ne vedo, da čakajo jo. Vsak dan bolj potiho spijo. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|