Moj vidni spekter se je zožil,
   tla so se mi zamajala pod nogami,
gore so se rušile
   in reke narasle čez bregove...
Ogenj je zajel drevesa,
kriki prestrašenih ptic so parali možgane...

...in tam si stal ti...
...kot, da bi lebdel nad oblaki...
Ti visoko
in moje roke prekratke, da bi te dosegle...
Nisi želel s puha,
   nisi želel seči k meni,
       nisi želel, da bi bila ob tebi...

A še opazila nisem, da izginjam...
Da padam med ruševine gora,
da me ogenj vleče vase
  in reke odnašajo moj pepel...
Videla sem le....
    ... tvoj nasmeh
     

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---