Tedaj najine oči
postanejo eno.

Pred razcvetelimi grmi
strme negibno
in tožijo vase,
v vročo težo

zamrle strasti,
hladne navzven
in kipeče navznoter.

Tedaj najine ustnice
postanejo eno.

Priprtih vek
prisluhneva upu
in čakavo nase
v ugaslem uporu
zapuščenosti,
premrla navzven
in žareča navznoter.

Tedaj najino telo
postane eno.

Hladen nemir
ohlaja vročino.

Bil je trenutek.
Čemu ta minljivost?

Komentiraj pesem na forumu.
(15 komentarjev)

---