|
Od Ita
|
|
Ko svila bi lahko spregovorila...
Govorila bi o ljubljenju,
ki mu bila je nema priča...
o tem, kako si sramežljivo,
vsakokrat vstopil,
ko pa vrata zaprla so se za teboj,
v tebi je nastal preboj...
nestrpno, grobo, sunkovito
prijel si me za rame,
me potisnil k steni,
slekel vso...
in s prsti divje si prodiral vame...
vžigal v meni
strastno hrepenenje,
ko sem si v divjem ritmu
pulzirajoče vagine želela,
nič manj kot,
da v nebo bi poletela...
ko dobro vedel si,
kdaj sledi....
rumena svila, čez oči...
obrnil k sebi si me nežno,
se z ustnicamu zlil v moje,
dokler otekle niso oboje,
od drsenja, grizenja
in sladkega sesanja,
ko sunkovito si
potisnil me na vse štiri
in se porinil vame...
da tiho...
od ugodja sem ječala,
se v strastnem ritmu,
zvijala kot divja mačka...
ko svila bi lahko spregovorila...
govorila bi o tem, kako drug
v drugega sva se izlila
se prepletla,
se v objemu umirila...
.
Komentiraj pesem na forumu.
(8 komentarjev)
|
