Litoželezna bogomolka
v oranžni obleki
brez kravate
se masti s pločevino.
Kri se je že strdila.

Iščem se v strganih žepih
Svojega spomina
In spomina drugih name.

ko sonce zaide
in luna na nebo vzide
zrak dobi poseben čar
ljubezen je sveta vladar.

tam
na robu te obale

Obličje rani, zdrami in osreči.
Le pravi kot pogleda je potreben,
da zajočeš z njim...

Premagana.
Tvoj palec
obrnjen je navzdol.

Hodim skozi atomski vek, naš svet, naš čas...
Počasi, vendar zanesljivo vidim kraj poti...
Poti, ki je...

Praviš, da me ljubiš.
Morda. So vse laži?
Trdiš, da ne pozabiš.
Le kam so drugi šli?

...

O ljudje, poglejte svet,
vsak pravico ´ma se dret,
vsak uspešen mora bit,
svoje želje mora skrit.

...

Opila si me
s toplino ljubezni,
in jaz pijan...

Zgubljam se
v naravnih lepotah
tvoje...