Že leta sedi na svojem vogalu,
ve, da mu ni v ponos,
od skrbi srebrni lasje, zgubano lice,
sled, na žalostnem liku.

Ga je življenje prevaralo,
ga nikomur ni žal,
le razprta dlan v krilu,
prazna, pod sončnim nebom.


Mimoidoči pa kar hitijo,
nihče ne vidi te dlani,
sedi sključen, s praznim pogledom
in sonce mu žge v razprto dlan.


Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---