V turobni se pogrezam mrak in na srce mi lega zadušljiva megla, mar kmalu si oblekel bodem črni frak, še preden bo narava k počitku legla?
Glas zvona se razlega po dolini mračni, in črni vran glasi se s hreščavim glasom, v globine se zajeda v duši mi temačni. Kaj, se odmika neizpeta mi mladost, z neizprosnim časom? Pot hladen kot dotik mrtvaka po hrbtu mi polzi. V okončinah se modrikavost že nakazuje, da se življenje neizprosno že izteka, me zgrozi, in čudna misel me že zalezuje. Kje zdaj so sanje, ideali mladih dni, ki so polnili mi srce prekipevajoče, kako lahko jih je pregazil zlobni svet, v njih verjel sem namreč, kakor v sina oče. In ko pomislim kako bilo vse to je ko noč se ni več ločila od dneva, ko redko kdaj bilo lepo je, večino časa preživel sem kot uboga reva. Že v rosnem sem otroštvu se srečal z bolečino. Kaj lakota, prezir in mraz pomeni, spoznal sem kmalu in to na lastni koži, v globočino, saj malo kdaj takrat je stopil angel k meni. Z ognjišča toplega pognala me je sla po biti in me pahnila v naročje tujega, kjer hotel sem se pred trpljenjem skriti in kakor suženj se znebiti oklepa svojega. To bil je le privid in to še kratke sape, saj kmalu se pokazal v vsej svoji je goloti, in kakor gologlav brez kape, sem na prepihu znašel se kot Kristus na Golgoti. Tako. Ne bom se več mudil v dolini smrtne sence, razširil krila bom kot orel in poletel bom prek pečin, čez gorske vence, če že prestal sem vso gorje, zakaj ne bi še za ljubezen gorel. Veliko upanja tako mi še ostane, ko pri močeh, čeprav v poznih leti, pozdravil si bom svoje srčne rane, da bi nekoč bil vreden, zahvalno pesem Bogu peti. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |