Napisal/a aude, v torek, 07. mar. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Dva milijona jeznih kipov gleda v dan, na sever zre, kot da smeh je pokopan, nevede zapirajo oči pred grozno točo, še živi, boli spomin na krvavo sočo.
Je sovražnik tokrat res neviden? A zakaj mi temna slutnja moti sen? Kri se ne usuje kar naenkrat, kaplja sama, ampak tisočkrat, grozeč prizor, ki mu konca ni, pa vendarle se z noči brez zvezd dani, in zarja z žarki sporočilo nosi, ko rahel dež na obzorju tam rosi, prinaša misel za nov lep čas, božansko navodilo, ki rešuje nas; ni mi treba spremeniti še tebe, zadošča že pogled v nebo in sebe!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|