Stol, miza za tri sredi teme,
z stotimi kvadrati sreče objeta,
dotik daha davnine.
Ironija za vse zime.

Hitro me mine.
Prestopim kvadrat sreče,lej ga,

z pogledom me sleče.
Ogledalo časa, pramen sreče.
Oblečem,……….
s tresočo roko odklonim,
zaprem vrata in pozabim,
…..spomin se vrača.
Zabrišem sledi prahu stratosfere,
prekrižanih rok gledam v sebe

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---