Ko se tiho zvečeri,
temá naseli se v zavest,
za očmi hladno sneži,
nikjer ni mirnih, srečnih mest.
Luči počasi se prižgo,
okna sramežljivo se zastrejo,
sence cvetje upognejo,

pogovori v objem zamrejo.
Sen prikrade misel vročo,
v prsih belo zagori,
vrta z bolečino žgočo,
zadušen spomin zbudi.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---