Iz dneva v dan težje iskanje resnice,
splošna vprašanja v glavi,
izpodrivajo žalost, a ni pravice,
vsako življ...

Spet spet spet sem tu, sama in pišem.
Ni okna. Ni sonca. Siva.
Odločitve padajo. Obljube, vnaprej izgubljene v bučenju črnih gozdov.
Beri dalje...

Ne vem, kaj lepo je življenje.
Kar sta sreča in veselje.
A da izvedel bi to,
le moje skrite želje so.

Sem skladal besede,
ki ohranjale so me
bile so mi kot note,
da vzburijo srce.
Nekje tam v daljavi
besede iste te
Beri dalje...

Ne razumem ljudi, dvoličnežev...
Medtem ko obsojajo nasilje,
prikimavajo pobojem, vojnam,
celo prizadetest igrajo, pa ne nap...

Boli,
tako prekleto boli,
vsakokrat ko odhajam.
Se trgam iz objema,
te trgam iz srca,
znova in znova,
poznana bolečin...

Ko si spal sem te ujela na laži…
Z nasmeškom si objemal svojo luno,
gledal na njej zvezde
in se kopal v venerinem soncu...
Beri dalje...

V meni slap... 
padam po strmem skalovju in rišem obrise megle. 
Na dnu slapa jama, ki spreje...

Pogrešam te…
Besede tvoje nežne.
Pogrešam tvoj nežen, zvenki glas
in tvoj stas..

Nestanovitnost se me oprijema
nemir mi povzročajo  vsesplošne skrbi,
me sen opozarja na  skrajne odnose,
pohlep...