Od poet
|
Prav tega sem se najbolj bal in je prišlo. To kar pred kratkim vse je še žarelo in od naboja v obratni smeri
urinih kazalcev se vrtelo se zdaj odmika mi v neznano… in kakor ladja, ki so valovi jo porinili v čeri počasi tonem. Hlastam po zadnjih še požirkih zraka in v agoniji že poslušam glas iz globočin, da se mi je približal čas trpljenja in neznosnih bolečin. Kar prej imelo nek je smisel, zdaj kaže v čisto drugi se podobi in že poraja mi se skrita misel, da to trpljenje, ki ga je povzročilo poželenje ni vredno zrelega človeka. Kaj zdaj? Nikjer nobene biljke, da bi ujel se pred potopom. Še popek ki me vezal je na mater, že zdavnaj mi ne nudi več opore in vsa ta leta ki zgrmela so vprepad, so zgolj kot le številke. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |