Prav tega sem se najbolj bal
in je prišlo.

To kar pred kratkim
vse je še žarelo
in od naboja
v obratni smeri

urinih kazalcev
se vrtelo
se zdaj odmika mi
v neznano…
in kakor ladja,
ki so valovi jo porinili
v čeri
počasi tonem.
Hlastam po zadnjih še
požirkih zraka
in v agoniji
že poslušam glas
iz globočin,
da se mi je približal čas
trpljenja in neznosnih bolečin.
Kar prej imelo nek je smisel,
zdaj kaže v čisto drugi se podobi
in že poraja mi se skrita misel,
da to trpljenje,
ki ga je povzročilo poželenje
ni vredno zrelega človeka.
Kaj zdaj?
Nikjer nobene biljke,
da bi ujel se pred potopom.
Še popek ki me vezal je na mater,
že zdavnaj mi ne nudi več opore
in vsa ta leta ki zgrmela so vprepad,
so zgolj kot le številke.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---