Od Ita
|
Ples senc ob polnoči me zavrti, Me dvigne s tal in Magija v nebo me zvabi, Popolnoma se prepustim... Luna osvetljuje oblake, ki se Srebrno lesketajo in vzbujajo Pričakovanje, da v njih so
Skrite večne sanje.... Navdušeno med njimi se vrtim, Ko naenkrat se soočim z njim... Euforija v meni se stopnjuje Moj Kralj se nežno pribljižuje. Poda mi roko, ki jo veselo, Zaupljivo sprejmem, njegov je Stisk močan in zanesljiv, Sedeva na rob bleščeče lune... Pogled moj zdrsne tja do jezera Gladine, kjer v njem odseva Slika najine bližine, ki zadrži se Vse do svita...za vse še vedno skrita, skrita... Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |