V notranjost mojega duha, se je naselila žalost. Vsa tegoba mojega življenja je kot gejzir izbruhnila na plan. V potokih se moja žalost razliva. V krilih utripa, se zadnjim verigam upira.
Razjarjeno srce išče zdravila, da reši poslednje želje moje življenja. Kot zastor me tema prekriva, ni žarka, ni upanja, ni bilke, ki bi nanovo obrodila, da bi se povzpela in zaživela. Ta mraz, tema, ki se razprostira, me vedno znova ovira, da najdem pot, ki sem jo izgubila. Tavam, blodim, iščem. Kje tisti žarek upanja je? Da mi moči povrne, da se povzpnem in izplavam, luč dneva uzrem in v svet se podam po poteh, ki nekoč so bile zame narejene. Kdaj se bom ustalila? Kdaj umirila? Saj sem že dušo čisto izpraznila,…… Ali mi res se izteka nit življenja? Naj še verjamem, upam, se upiram? Ali je morda kdo z menoj? Kje so dnevi mladosti? Kje so dnevi radosti? Vse je minljivo. Tudi moje življenje se počasi približuje trenutku slovesa. Ničesar ne bom naredila, se bom toku časa prepustila, jokala, prosila, kajti sreča me je zapustila. Preklet naj bo dan, ko sem se ponovno prebudila, kar bi ostala tam, med njimi, v tisti belini, kjer mi je bilo prijetno, toplo. Sedaj pa občutim ves ta hlad, ledene poglede, molčeč obraz, ki prijaznost mu je tuja. Le lepa beseda, tolažba, objem roke nežne, to je moja želja. Saj vem, da nisem vredna. Ne verjamem besedam, niti ljudem, usoda je kruta. Naj se pomirim s tem? Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |