Napisal/a Daimon, v sreda, 17. nov. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tvoj bukoličen tek zamre
ko prestopiš reko
skoraj utopljen pogleduješ
v globino in ti je nekako žal
žal ker te mika sika ti
slika v zrcalu Heraklita

zdramiš se in odcapaš vstran nekam
sam še kar naprej razmišljaš
pomišljaš in pleteš
izmišljaš podrte mostove
umišljaš razsute bregove
že od nekdaj sovražiš
riba presušene struge
dokler se končno ne predramiš
v močvirju do vratu si lep in slep

neznosen smrad v pljučih in
objem groze blata tvojih nog
naraščata v sorazmerju z množenjem vidovitosti
in stihije rešitev vseh skritih enačb

zdaj ko ti je vse jasno
se nasmehneš samota v barju
ker občutiš vse to česar
na mostu ne bi našel
rečeš si akvarij sem
izgineš v stilu Urške
in povodnega moža.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)