Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Tvoj bukoličen tek zamre ko prestopiš reko skoraj utopljen pogleduješ v globino in ti je nekako žal žal ker te mika sika ti slika v zrcalu Heraklita
zdramiš se in odcapaš vstran nekam sam še kar naprej razmišljaš pomišljaš in pleteš izmišljaš podrte mostove umišljaš razsute bregove že od nekdaj sovražiš riba presušene struge dokler se končno ne predramiš v močvirju do vratu si lep in slep
neznosen smrad v pljučih in objem groze blata tvojih nog naraščata v sorazmerju z množenjem vidovitosti in stihije rešitev vseh skritih enačb
zdaj ko ti je vse jasno se nasmehneš samota v barju ker občutiš vse to česar na mostu ne bi našel rečeš si akvarij sem izgineš v stilu Urške in povodnega moža.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
