Vržena v presejano svetlobo
v valovanje bokov in dojk
ko telesi poljubljata
slan in vlažen pot
v mokri tišini teles
je zbrano njuno nasprotje.

In spomin na svet izginja
kot bi moral vsakič
ko se potapljava v morje posteljnine
v izbrisanost prostora
ki bledi z vsakim vzdihom
krikom v divjem krču
ki ne prepozna preteklosti
ne bodočnosti
le to kar ostaja med njima
kar nastaja v goreči mokroti.

v plesu dveh teles
na robu zaznav
na mehkem robu
valovanja bokov in dojk
kot bi plesala ples
ki se ga ne spominjata
a ga vsakič znova plešeta
v neizmerni skladnosti.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---