Od rumeni_labod
|
Vržena v presejano svetlobo v valovanje bokov in dojk ko telesi poljubljata slan in vlažen pot v mokri tišini teles je zbrano njuno nasprotje.
In spomin na svet izginja kot bi moral vsakič ko se potapljava v morje posteljnine v izbrisanost prostora ki bledi z vsakim vzdihom krikom v divjem krču ki ne prepozna preteklosti ne bodočnosti le to kar ostaja med njima kar nastaja v goreči mokroti.
v plesu dveh teles na robu zaznav na mehkem robu valovanja bokov in dojk kot bi plesala ples ki se ga ne spominjata a ga vsakič znova plešeta v neizmerni skladnosti. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |