Ti si elementaren pogled besnečega v temi, grozeč, patogen mezinec viharja, antropogena posoda altruizma, smisliš se mi. Nameniš mi pogled, skali mirnost v meni,
vzplapola naivnež v mojem bitju, ki govori in upa, in si želi...tebe, rdečelične krotilke ognja. Breztežnosten zrem v tvoje belo meso, v kožnato perfekcijo narave. Čutim tvoj dih, ki je s poljubi zarisal popolnost na ogledalu moje duše in mi prišepnil... ššš... Šepetaj krotilka mojega srca, s šepetom kriči name, kriči, da bom tvoj, da bom, da bom... ššš... Šumiš, šepetaš, šteješ iskre, rišeš smisel, obračaš vsako mojo misel, da plavam, in se mi smisliš... ššš... ...brez mej, smej se naravnost v moje obličje, da ne bom vedel, smej...ššš... Še se smej, ne nehaj šumeti, ne nehaj šelesteti, tudi jaz ne bom. Želim biti pot po kateri hodiš, pot na kateri bom senca tvoje sreče, misel drzna in oprezna, tebi zvesta, sebi zadostna. ššš... Še bodi moja! Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |