Tema….
povsod tema.

Od nekod se prikrade tih žvenket,
menda je kovina.

Nekdo vstopa, slišim nemirno iskanje po žepih.
To je ta zadeva, ta žvenket, ta glas,
ki zmotil je teme čas.

Nemirna od pričakovanja…..
prisluhnem tišini in čakam naslednji korak.

Ponovno žvenket,
prisluhnem tišini.

Zopet ta žvenket,
odpiranje vrat.

Tako me razdraži, da vstanem.

Panično, zaletavo in iščem,
najdem to stikalo.

Skoraj sem vrata zgrešila
in vazo zlomila…….
Ah, ta tema.

Prižgem luč…..
ah, uteha…. vse je še na svojem mestu,
le curek vode je spolzel na tla.

Prva misel,….krpa….da zbrišem sledi teme –
in moje zaletavosti.

Prežame me groza, obstojim…..
ropot….prisluhnem….mir….tišina….
…..nato krik…..krik, ki zaledeni ti kri v žilah.

Nekaj se je zgodilo.

Planem do vrat,
brez pomisleka stečem na plano,
tako pomanjkljivo odeta, skoraj gola
in hlad hodnika in teme mi pove,
da zopet nepremišljeno sem nekaj naredila.

Tema in tišina hodnika
vame se zarine…..
Korak mi zastane,
STRAH – naj stopim naprej,…..?

Vest mi tega ne dopušča,
kaj hudega se je moralo dogoditi.

Po občutku….iščem stikalo,
prižgem luč, begam s pogledom,
….. ali koga uzrem?

Premoti me glas godrnjavi….kletvice, psovke….
Zdrznem se, panika….stečem nazaj v svoj svet,
zaprem vrata in pustim grozo noči za seboj.

Neumno, kako sem se ustrašila.

Nasmehnem se….jaz trapa, saj je samo sosed,
ki ne najde vrat, opit in utrujen od nekod je prišel.
Pusti….si rečem, noč je pred teboj.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---