Napisal/a Pištin Frida, v sobota, 25. mar. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Narava ustvarila je novo rožo, tako, ki je prav čarobna in ki zleze ti pod kožo, pogled, pogleda dva sta že usodna. Toda njen privlačen cvet, prekrasen, kar neskončno lep, oči privablja spet in spet,
blagor temu, ki je slep, da ne vidi rože ovijalke, ki krog droga svojega se vije, na valovih zlate barke, sonce nanjo vedno sije. A če njen vonj poduha, vonj cvetnega prahu in če ta ton posluša, ton njenega glasu, tudi slepega premami, kakor muze petje, od vonjav v omami, vleče ga v navidezno zavetje. Vendar pa roža tesno je ovita, drog ob njej prijetno se duši, le vonj in glas naprej morita, ter pogled strupen, ki ga deli.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|