Tavam po mestnih ulicah, štejem ljudi, jih sto naštejem in obstojim. Zakaj to počenjam, zakaj skrbim, se oziram,
zrem v bedo mestnih ulic, vidim moškega, ki ob robu kleči, molečih rok, prosi za milost ljudi, da kupil bi si zaželen kruh, ki se mu ponuja preko poti. Tavam po mestnih ulicah in se oziram naokrog, ali naj še naprej štejem, zakaj, saj nisem stopila v ta krog. S pogledom na koncu ulice še žensko ozrem, v drži moleče z rokami prosi za milost ljudi. Obstojim, zrem, naj štejem, ne….! Zakaj se vprašujem, ji kovanec podarim, da z dragim si lahko delita zaželen kruh, ki jima se ponuja preko poti. Tavam, se oziram, razmišljam, toliko ljudi, glas harmonike, da kak krajcar prisluži si Sto in še več, vseh teh ljudi pa mimo hiti, se ne ozira. Ali nobeden od njih ne trpi? Strah jim sije iz oči, danes, jutri, nekoč…… vsem se lahko zgodi, da bodo kleče, molečih rok, prosili mimoidoče za pomoč. Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev) |