Napisal/a metlicab, v nedelja, 26. mar. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Večerno nebo,
na njem nešteto zvezdic,
ki kot nenehno utripajoče lučke umetne svetlobe pomagajo luni,
da popolnoma ne obupa v tihi noči.

V vsej svoji svečavi srebrna luni sveti,
človeku ne da spati,

ga trka, obrača, ne da mu miru,
hoče mu večno kazati svoj bledi obraz,
s katerega lijejo gorke solze brez konca.

Vendar luni ne moreš pomagati,
čeravno bi si tako zelo želel - jo potolažiti,
da njen nočni konec ne bo večen.
Sama najbolje ve, da neskončna ni njena energija noči.

Ura teče,
ubogo luno kaj hitro zamenjala bo energija dneva,
v podobi mogočnega zlatorumenega sonca,
ki z vso svojo bleščavo ostro odstira temo
in se v modrini jasnine veselo smeji človeku in njegovemu stvarstvu. 

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)