Napisal/a metlicab, v nedelja, 26. mar. 06 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Večerno nebo, na njem nešteto zvezdic, ki kot nenehno utripajoče lučke umetne svetlobe pomagajo luni, da popolnoma ne obupa v tihi noči. V vsej svoji svečavi srebrna luni sveti, človeku ne da spati,
ga trka, obrača, ne da mu miru, hoče mu večno kazati svoj bledi obraz, s katerega lijejo gorke solze brez konca. Vendar luni ne moreš pomagati, čeravno bi si tako zelo želel - jo potolažiti, da njen nočni konec ne bo večen. Sama najbolje ve, da neskončna ni njena energija noči. Ura teče, ubogo luno kaj hitro zamenjala bo energija dneva, v podobi mogočnega zlatorumenega sonca, ki z vso svojo bleščavo ostro odstira temo in se v modrini jasnine veselo smeji človeku in njegovemu stvarstvu.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|